V tem poglavju bomo govorili o pomenu standardov za področje računalniških komunikacij. Standardi niso nekaj, kar ne bi srečevali tudi v našem vsakdanjem življenju: z njimi se srečujemo, ko gremo v trgovino po čevlje št. 42 ali, ko vzamemo v roke ključ št. 17 za pričvrstitev enega od avtomobilskih vijakov. Tako en kot drug proizvod sta narejena po določenih standardih.

Standardov se navadno zavemo takrat, ko določenega vijaka ne moremo pričvrstiti z nobenim od ključev, pa čeprav imamo ključe vseh velikosti po vrstnem redu. Razlog je  v tem, da so bili pri izdelavi uporabljeni različni standardi, ki med seboj niso združljivi.

Ker je večino standardov takšnih, da so zelo široko sprejeti, in da do težav le malokrat pride, se nam zdi samoumevno, da morajo biti vse stvari združljive med seboj. Vendar ni tako. Zamislimo si, da bi vsak proizvajalec vijakov in matic le-te izdeloval po nekem svojem internem standardu. Rezultat tega bi  bil, da bi lahko uporabili par vijak – matica le od istega proizvajalca, uporabljati pa bi morali tudi njihove plastične vložke in pripadajoče ključe. V primeru propada tega proizvajalca, nekonkurenčnih cen, ali zaradi  njihove oddaljenosti bi imeli veliko težav, saj obstoječih proizvodov in orodja ne bi mogli več uporabljati.

Področje računalniških komunikacij je seveda mnogo bolj dinamično in zapleteno, kot so vijaki in matice. Dandanes si sploh ne moremo več predstavljati omrežij, ki ne bi temeljili na standardih, še posebej, če upoštevamo dejstvo, da se milijone računalnikov povezuje med seboj v svetovno omrežje (Internet).

Standardi nastajajo v okviru posameznih proizvajalcev komunikacijske opreme (t.i. industrijski standardi oz. de facto standardi) in v okviru mednarodnih organizacij za standardizacijo (t.i. de iure standardi).

V nadaljevanju bomo razložili pojma protokol in standard in povzeli nekaj industrijskih standardov in standardov, ki so plod dela mednarodnih organizacij za standardizacijo.

 

STANDARDI

Na samem začetku razvoja računalniških naprav so bile te naprave zaradi svoje visoke cene dosegljive le izredno ozkemu krogu ljudi. Dodatna značilnost tega obdobja je bila tudi zaprtost sistemov. To pomeni, da računalniške naprave različnih proizvajalcev niso mogle komunicirati med seboj.

Takšni sistemi so bili izredno togi, poleg tega pa so proizvajalci izkoriščali monopolni položaj. Uporabniki pa so želeli komunikacijski sistem, ki bi bil neodvisen od določenih proizvajalcev komunikacijske opreme oz. odprt komunikacijski sistem.

Na področju računalniških sistemov in komunikacijske opreme se pojavi potreba po standardizaciji. Standard pomeni enega ali več formalno sprejetih dogovorov, ki ga razumejo vsi uporabniki.

Razvoj standardov je potekal v dveh smereh:

a.       Standardi, ki jih razvijejo določeni proizvajalci so standardi proizvajalcev ali de facto standardi.

Posamezen proizvajalec računalniške opreme razvije določen produkt. V kolikor ta ustreza veliki večini uporabnikov, ga le-ti "potrdijo" in tako postavijo pravila za podobne produkte.

Najbolj znani de facto standardi so:

Značilnost de facto standardov je, da se zaradi praktične in široke uporabnosti hitro uveljavijo.Velike uporabnost pa največkrat narekuje tudi nizka cena.

b.      V nasprotju z de facto standardi, pa nastajajo standardi de iure zelo počasi.

Standarde s pripadajočimi protokoli, pripravijo in priporačajo posebne organizacije za standardizacijo, ki so zadolžene za standardizacijo protokolov. Najbolj znane mednarodne organizacije so:

Eno izmed največjih del mednarodnih organizacij za standardizacijo (de iure standardi) je razvitje sedemplastnega ISO OSI referenčnega modela.

Mednarodni standardi, ki se pripravljajo po točno določenem postopku, v povprečju trajajo 2 leti. Zato se velikokrat zgodi, da  imajo proizvajalci možnost uporabe določenih funkcij, ki so izredno koristne za uporabnike, celo nekaj let pred nastankom standarda. Naj navedemo nekaj primerov iz zadnjih let:

Vodilni proizvajalci so vedno bolj prisotni v vseh mednarodnih organizacijah za standardizacijo. Tako proizvajalci kot tudi mednarodne organizacije si namreč želijo, da bi se stamdardi čim hitreje sprejemali. Proizvajalci navadno razvijajo svojo lastno implementacijo funkcij, ki so kasneje določene znotraj mednarodno sprejetega standarda, sodelujejo pri nastajanju določenega standarda in naprave sproti prilagajajo v skladu z napredkom sprejemanja mednarodnega standarda. Po izidu standarda se uporabnik lahko odloči ali bo uporabil standardno implementacijo ali implementacijo funkcij, ki so specifične za dotičnega proizvajalca. Mednarodni standardi so posebej pomembni v primeru, ko: