Prednosti usmerjevalnikov pred premoščevalniki so
predvsem naslednje:
Omogočajo delitev omrežij na podomrežja na podlagi omrežnih naslovov, ki jih lahko
uredimo na logičen, hierarhičen in človeku razumljiv način
Sporočila razpršenega oddajanja
(broadcast) so omejena na podomrežja. Predstavljajmo si npr. omrežje
Internet zgrajeno iz premoščevalnikov. Vsako takšno sporočilo bi doseglo prav vse
postaje v Internetu. Količina tega prometa bi prav gotovo nekajkrat presegla 'koristni'
promet v Internetu.
Usmerjevalniki imajo vgrajene funkcije za filtriranje prometa. S tem lahko določen
promet med podomrežji dovolimo ali ga prepovemo (npr. dovolimo promet med podomrežjema
193.127.34.99 in 196.12.19.210 za storitev www in prepovemo za storitev ftp). Filtre
uporabljamo za povečanje varnosti omrežij.
Omogočajo prenos paketov po vzporednih poteh, s čimer povečamo prepustnost omrežja.
Premoščevalniki so neprimerni za povezavo oddaljenih lokalnih omrežij, kjer se
uporablja klicni način vzpostavitve zveze med oddaljenima lokacijama (analogni klic,
ISDN), ker je nemogoče definirati pravila za selekcijo paketov. Npr. kateri paketi so
tisti, ki naj sprožijo postopek vzpostavitve zveze (sprožiti jo morajo paketi, ki so
namenjeni oddaljenemu lokalnemu omrežju) in kdaj se naj zveza prekine (ko ni več paketov
namenjenih oddaljenemu lokalnemu omrežju).