Dinamična alokacija pomnilnika

Primeri:

#include < stdlib.h >
double *p1, *p2, *p3;
. . . . . . . .
p1 = (double*) malloc(100);
. . . . . . . . 
p2 = (double*) calloc (100, sizeof(double));
. . . . . . . . 
p3 = realloc(p1,200);
. . . . . . . . .
free(p2); free(p3);

Funkcija malloc ima en sam argument, ki pove, koliko bytov pomnilnika rabimo.

Funkcija calloc ima dva argumenta: prvi pove število elementov, drugi pove velikost posameznega elementa (v bytih), zato uporaba operatorja sizeof().

Oba klica vrneta kazalec tipa "void". Zato praviloma kazalec pretvorimo v pravi tip z operatorjem cast (ki je v nasem primeru (double*))

Funkcija realloc spremeni polje, naslovljeno s kazalcem,za definirano število bytov.

Če spomina ni dovolj, vrnejo vse tri funkcije vrednost 0.

Sedaj, ko poznamo dinamično alokacijo pomnilnika in kazalce, si lahko ogledamo še nekaj zelo uporabnih primerov:

Kazalci na strukture

Primer 1:

Definirajmo strukturo point, ki ima kot člene koordinate točke. Imejmo dve taki točki oziroma strukturi: a in b. Imejmo tudi kazalec na tako strukturo. Končno s pomočjo tega kazalca naslavljajmo obe strukturi in nastavimo vrednosti njunih elementov:

struct point {
    double x,y,z;
};

struct point a, b, *currPoint;
. . . . . . . . 
currPoint = &a;
(*currPoint).x = 100.0
(* currPoint).y= 0.0;
(*currPoint).z = 200.0;
currPoint =&b;
currPoint->x = 120.0;  /* bolj pregledno */
currPoint-> y = 330.0;
currPoint-> z = 0.;

Primer 2:

Program ponazoruje uvod v preprosto "podatkovno bazo". Zapisi v tej bazi so podatki o študentih. Vsak zapis pomnimo v strukturi tipa student, ki jo moramo prej definirati. Program prebere iz komandne vrstice, koliko študentov imamo. Za vsakega moramo dinamično alocirati strukturo. Vpis in izpis podatkov demonstrira naslavljanje teh struktur s kazalcem.

#include < stdio.h >
struct oseba{
   char ime[15];
   int ocena;
};
struct oseba  *student;
int num, i;

void vnos(struct oseba *p) {
   printf("Vpisi ime in oceno:");
   scanf("%s %d",  p->ime, &p->ocena);
}

main( int argc, char *argv[ ]) {
   if(argc<2) exit(1);
   num = atoi(argv[1]) ;
   student =(struct oseba*)calloc(num,sizeof(struct oseba));
   for(i =0 ;i< num; i++) vnos(&student[i]);
   . . . . . . .
   for (i = 0; i< num;i++)
      printf("%s %d \n", student[i].ime, student[i].ocena);
   exit(0)
}

Kazalci v strukturah, povezani seznami

Posamezni členi v strukturah so lahko tudi kazalci na druge strukture. Tako lahko realiziramo cele sezname struktur, povezanih s kazalci.

Primer:

Uvedimo strukturo, ki podaja sorodstvene relacije. Osnovni podatek v vsaki strukturi je ime. Ker so imena običajno različne dolžine, je bolje, če zanje alociramo pomnilnik posebej - dinamično. V strukturi pa imamo kazalec (naslov) na tako pomnjeno ime.

Drugi podatek v strukturi je tudi kazalec na strukturo enakega tipa. To omogoča povezovanje struktur.

#include < stdio.h >
struct oseba {
   char *ime;
   struct oseba *oce;
}
oseba1 = {"Janez", NULL},
oseba2 = {"Mirko", &oseba1},
oseba3 = {"Peter", &oseba2};

struct oseba  *ptr;
. . . . .
ptr = &oseba3;
printf("sin je %s \n",ptr->ime);
printf("oce je %s \n", ptr->oce->ime);
printf("ded je %s \n",ptr->oce ->oce->ime);

/********* lahko pa tudi tako.. *********/

ptr = ptr->oce;
printf("ded je %s \n", ptr-> oce -> ime);