Podsistemi komunicirajo med seboj s posredovanjem obvestil (message passing). Ključen mehanizem je klic lokalne procedure (LPC), ki je izveden iz koncepta RPC (klic oddaljene procedure), znanega pri porazdeljenih računalniških sistemih. Vsak podsistem zato vzpostavi komunikacijski kanal (vrata, port), ki je - dosledno s filozofijo Windows NT - realiziran kot objekt.
Ker tečejo podsistemi v uporabniškem režimu, ne morejo direktno spreminjati struktur izvajalnika NT.
Potek komunikacije med klijentov (v našem primeru aplikativnim programom Win 32) in strežnim procesom (v našem primeru podsistemom Win32) z uporabo mehanizma LPC je razviden tudi iz naslednje slike:
Windows NT ohranja koncept dinamično povezanih knjižnjic (DLL).
Te imajo med drugim vstopne točke klicanih rutin API (takoimenovane štrclje,
stubs).
Tako aplikativni program čuti, kot da bi tekel v svojem naravnem okolju.
Koncept DLL omogoča tudi delno optimizacijo celotnega sistema, saj ni potrebno
prav za vsak servis (posebej) klicati izvajalnika NT.
Upravnik oken krmili okna na zaslonu, usmerja uporabnikove vhodne interakcije k aplikacijam, prenaša podatke v odložišče (clipboard) ali iz njega in izvaja še več drugih nalog.
Vmesnik grafičnih naprav (Graphics Device interface, GDI) zagotavlja množico rutin API (Application program Interface) za risanje črt, slik, simbolov in teksta na grafičnih napravah (prikazovalniku, tiskalniku,..) Rutine GDI kličeta konzola (za izpis besedil) in Upravnik oken, te rutine pa nato kličejo gonilnike grafičnih naprav.
Pri Windows NT 5.0 in Windows 2000 so vmesnik grafičnih naprav (GDI) in gonilniki grafičnih naprav locirani na nivoju izvajalnika.
Funkcije operacijskega sistema zagotavljajo
sinhronizacijo - na splošno večnitnih- aplikacij z dogodki in z drugimi
aplikacijami. Zagotavljajo tudi upravljanje s pomnilnikom skupaj
z izvajalnikom, katerega servise lahko direktno kliče.
Sistem dopušča sočasno izvajanje več aplikacij DOS.
Aplikacije DOS so pogosto pisane v zbirnem jeziku in predvidevajo prost dostop do pomnilnika in perifernih naprav ter dostop do funkcij operacijskega sistema DOS. Vsaka taka aplikacija predvideva, da teče sama zase na nekem MS_DOS stroju. VDM daje takim aplikacijam ekvivalentno okolje s privatnim virtualnim naslovnim prostorom. VDM vsebuje v bistvu navidezni operacijski sistem DOS z navideznimi (virtualnimi) gonilniki naprav. Koncept navideznega stroja DOS (VDM) ponazorujeta spodnji sliki:
Koda pod mejo 16MB temelji na 16-bitnih segmentiranih naslovih.
Virtualni gonilniki naprav delujejo kot vmesnik med aplikacijo DOS
in aparaturno opremo, ki jo krmili sistem.
Načinov posredovanja obvestil je več, v vseh primerih pa mora proces-klijent vzpostaviti komunikacijski kanal z zaščitenim podsitemom. To dosežemo uporabo vrat (port). Imamo povezovalna (connection port) in komunikacijska (communication port) vrata. Protokol povezovanja in komuniciranja med procesom- klijentom in strežnim procesom prikazuje spodnja slika.
Vrata so objekti, podobno kot toliko drugih stvari pri WindowsNT. Strežnik vzpostavi par komunikacijskih vrat, potem, ko ena njegovih niti dobi ustrezni zahtevek za povezavo. Ročaj na ena vrata zadrži zase, ročaj drugih komunikacijskih vrat pa vrne klijentu.
Načinov komunikacije je več. Kratka obvestila
so posredovana preko čakalnih vrst,
ki se lahko vzpostavijo pred posameznimi komunikacijskimi vrati. Izmenjava
daljših
obvestil poteka preko dodatnega objekta, deljenega
pomnilnika (shared memory object). Obstoja pa še hitri
LPC (quick LPC), ki ga lahko uporablja le privilegirani podsistem
Win 32.