Referenčni model OSI

Model OSI je razvila ISO (International Standard Organization) leta 1984 in velja za osnovni arhitekturni model za komunikacijo med računalniki.

OSI referenčni model določa, kako se informacija iz aplikacije na enem računalniku preko omrežja prenese v aplikacijo na drugem računalniku. Sestavljen je iz sedmih plasti. Na vsaki plasti so definirane posamezne mrežne funkcije. Vsaka plast predstavlja zaključeno celoto, kar pomeni, da se opravila na posamezni plasti izvršujejo neodvisno od drugih plasti.

Model OSI lahko delimo tudi na 'zgornjo' in 'spodnjo' plast. Zgornja plast predstavljajo zgornje tri plasti in se imenuje aplikacijska plast, medtem ko tvorijo spodnje štiri plasti spodnjo plast, ki se imenuje tudi transportna plast.

Standard ISO -OSI  je sestavljen iz dveh delov. Prvi del predstavlja referenčni model OSI, katerega cilj je predpisati okvir za razvoj standardov. Drugi del tvorijo konkretni protokoli, ki se uporabljajo na posameznih plasteh referenčnega modela. Ti protokoli so standardizirani in omogočajo komunikacijo računalniške opreme najrazličnejših proizvajalcev. Razdelimo jih lahko v štiri večje skupine:

• LAN protokoli so definirani na prvi in drugi plasti OSI modela in določajo komunikacijo po različnih medijih lokalnega omrežja.
• WAN protokoli so definirani na prvih treh plasteh OSI modela in določajo komunikacijo preko prostranega omrežja WAN (Wide Area Network).
• Usmerjevalni protokoli so protokoli, ki omogočajo izbiro optimalne poti med usmerjevalniki
• Usmerjani protokoli so tisti protokoli, ki jih usmerjevalniki lahko usmerjajo in so definirani na 4. do 7. plasti OSI modela.

Komunikacija med sistemi

Komunikacija med dvema sistemoma poteka tako, da višje plasti modela OSI računalnika, ki želi posredovati informacijo (sistem A), posredujejo informacijo nižjim plastem: od aplikacijske plasti proti fizični plasti. Fizična plast posreduje informacijo na mrežni medij in jo pošlje sistemu, kateremu posredujemo informacijo (sistem B). V sistemu B se izvaja enak postopek v obratnem vrstnem redu: fizična plast prejme informacijo in jo posreduje višjim plastem - vse do aplikacijske plasti. Takšni komunikaciji pravimo vertikalna komunikacija, kjer informacija v sistemu A potuje od zgoraj navzdol, v sistemu B pa od spodaj navzgor.

Poleg tega pa je potrebno upoštevati, da vsaka plast 'razume' le informacije, ki jih prejme od istoimenske plasti računalnika s katerim komunicira. Navidezno torej plast komunicira le z istoimensko plastjo, čemur pravimo horizontalna komunikacija.

Istoimenske plasti se sporazumevajo s pomočjo kontrolne informacije, ki je dodana podatkom v obliki glave (header) ali repa (trailer). V sistemu A vsaka plast navadno doda glavo (oziroma rep ali oboje) podatkom, ki jih je prejel od sosednje plasti, v sistemu B pa vsaka plast odvzame kontrolno informacijo. Dodajanju glave in/ali repa podatkom, ki jih prejmemo od sosednjih plasti, pravimo enkapsulacija.