Večplastna arhitektura računalniških omrežij
Ob prenosu podatkov iz enega računalnika na drugega je treba definirati veliko stvari, npr. nivoje signalov, konektorje, način preverjanja in odpravljanja napak pri prenosu itd. Če te storitve razdelimo na plasti, ki so ena od druge neodvisne, je izvedba teh storitev veliko enostavnejša. Zato je informacijsko komunikacijski sistem (IKS) funkcionalno porazdeljen v več plasti, kjer vsaka plast predstavlja in združuje sorodne storitve. V grobem delimo IKS na tri funkcionalne plasti:
Vsaka plast v večplastni arhitekturni zgradbi IKS lahko nudi določeno storitev višje ležeči sosednji plasti. To pomeni, da lahko višje ležeča plast (N+1) zahteva določeno storitev od nižje plasti (plast N). Višja plast se tako imenuje uporabnik storitve (
service user), nižje ležeča plast, ki izvaja storitev, pa izvajalec storitev (service provider).Posamezne plasti sistema med seboj komunicirajo preko vmesnikov ali pristopnih točk. Glavna naloga vmesnika je, da prejeto informacijo s plasti ali nivoja N+1 predela tako, da je razumljiva nižji plasti N.
Spoznali smo, da se plasti znotraj komunikacijskega sistema lahko sporazumevajo vzdolžno (vertikalna komunikacija) preko pristopnih točk ali vmesnikov. Če pa poteka komunikacija med različnimi sistemi, je potrebna prečna komunikacija med istoležečimi nivoji ali plastmi različnih okoljih. Pravila, ki omogočajo
komunikacijo med dvema plastema N, v različnih sistemih imenujemo komunikacijski protokol.