1 OPERACIJSKI SISTEMI 

1.1 Vrste operacijski sistemov 
Po številu uporabnikov: 

• enuporabniški (single user) 
• vecuporabniški (multi user) 
Po številu hkratnih procesov, ki jih laho izvaja: 

• enoopravilni (single tasking) 
• vecopravilni (multi tasking) 
Po uporabniškem vmesniku 

• tekstovni 
• graficni (graphical user interface – GUI) 
Po podpori navideznega pomnilnika 

• podpira 
• ne podpira 
Primeri operacijskih sistemov: 

• DOS – enopuporabniški, enoopravilni, s tekstovnim up. vmesnikom 
• Windows 3.x, 95, 98, ME – enopuporabniški, vecopravilni, GUI 
• VAX VMS - vecuporabniški, vecopravilni, s tekstovnim up. vmesnikom 
Vecina današnjih operacijskih sistemov pa je vecuporabniških, vecopravilnih z GUI in podporo za navidezni pomnilnik: 

• raznie distribucije Linux-ov (RedHat, SuSE, Debian, ...) 
• Unix-i (HP-UX, IRIX, Solaris, IBM AIX, ... 
• Windows NT, 2000, 2003, XP, Vista 
• Mac OS 9, X 
1.2 Nivoji operacijskega sistema 
koncni uporabnik


....


Uporabniški programi, aplikacije (application programs) 
Podsistem 
Izvršni servisi 
Jedro OS (kernel) 
Strojna oprema (hardware) 
Jedro je osrednji del OS. Upravlja z izvajanjem procesov in izvršnih servisov. Prilagojen je posameznemu tipu 
procesorja. Naloži se po zagonu racunalnika. Je vez med strojno in programsko opremo. 


Slika 2: Jedro operacijskega sistem 

Med izvršne servise spadajo gonilniki, podsistemi za uporavljanje s pomnilnikom, navideznim pomnilnikom, 
datotecnim sistemom, ... 

Podsistem zajema vmesnike za aplikacije kot so graficne knjižnice, ipd. 

1.3 Jedro operacijskega sistema 
Jedro (kernel) je osrednji del vecine OS. Predstavlja vez med strojno in programsko opremo. Zagonski nalagalnik (boot 
loader) po vklopu racunalnika naloži jedro v glavni pomnilnik in ga zažene. Jedro se ne izvaja tipicno, ampak se odziva 
na zunanje dogodke: 

. sistemske klice aplikacij (system calls) in 

. prekinitve (interrupts) s strani strojne opreme. 

Kadar se noben proces ne izvaja na CPE, izvaja jedro zanko imenovano idle process. 

Pri nacrtovanju jedra OS so razširjeni trije pristopi: 

. Monolitno jedro (monolithic kernel) – vsi servisi OS tecejo v eni sami niti. Monolitno jedro ima bogato 
podporo strojni opremi, zato je relativno obsežen. Posledicno ga je težje nadzorovati. Razvoj in 
implementacija sta lažji kot pri drugih pristopih. Ker se vsi servisi OS nahajajo v istme pomnilniškem prostoru, 
je izvajanje ucinkovitejše. 


. Mikro jedro (microkernel) – v jedru so implementirani le osnovni servisi kot so upravljanje s procesi, 
upravljanje pomnilnika in medprocesno komuniciranje (inter process comunication – IPC). Ostali servisi 


tecejo kot programi v uporabniškem nacinu imenovanem strežniki (servers). Lažje ga je nadzorovati kot 
monolitno jedro, je pa zaradi množice sistemskih klicev delovanje sistema pocasnjejše. 


. Hibridno jedro (hybrid kernel) je kombinacija zgornjih dveh. Nekateri servisi (npr. omrežni protokoli) so 
vkljuceni v jedro, nakateri pa kot strežniki (npr. gonilniki). 


Primeri:


Jedro OS Razvijalec Tip jedra 
Amiga Exec Amiga Commodore International mikro 
Minix 3 Minix 3 Andrew S. Tanenbaum mikro 
Mach1 Komponente v DEC OSF1, IBM OS/2, 
NeXT OS 
Carnegie Mellon University mikro 
Linux kernel Linux Linus Torvalds monolitno 
FreeBSD Kernel FreeBSD, ... The FreeBSD Project monolitno 
Solaris kernel Solaris OS Sun Microsystems monolitno 
Windows NT kernel Windows NT, 2000, 2003, XP, Vista Microsoft hibridno 
XNU (Darwin) Mac OS X, Open Darwin, GNU Darwin Apple Computer hibridno 

1.4 Naloge operacijskega sistema 
1 Razvoj jedra Mach nadaljujejo na nekaj projektih kot npr. GNU/Hurd. 

3 


Opercijski sistem nadzoruje delovanje celotnega racunalnika, strojne opreme, programske opreme in omogoca delo 
koncnemu uporabniku. Negove naloge so: 

. upravljanje s procesi 

. upravljanje pomnilnika 

. nadzor dostop anja do virov (CPE, pomnilnik, V/I enote) 

. nadzor dostopa do datotek 

. ugotavljanje napak in nepravilnosti 

1.4.1 Upravljanje s procesi 
Proces je posel, ki se izvaja na racunalniku in za svoje izvajanje potrebuje vire. OS za vsak program, preden se lahko 
zacne izvajati, kreira svoj proces (ali vec procseov) in mu dodeli zahtevane vire. Procesi lahko: 

. kreirajo druge procese 

. unicijo druge procese 

. odvzamejo vire drugim procesom 

. spremenijo prioriteto procseov 

. zbudijo procese 

. omogocajo komunikacijo med procesi 

Proces ja lahko v enem od naslednjih petih stanjih: 


Slika: Stanje procesov 

Vsak proces je opisan v tabeli procesov (Process control block). Implentacije tabele procesov se razlikuje med 
razlicnimi OS. Vsebujejo naslednje informacije: 

. identifikator procesa (procses identifier – PID) 
. vsebino registrov, ki ji proces uporablja, posebej stanje programskega števca 
. del pomnilnika rezerviranega za proces 
. prioriteto 
. kazalce na starše, otroke 
. informacije o V/I enotah 

Ker so v tabeli procesov shranjeni kriticni podatki o procesih, mora biti tabela shranjena na varnem mestu v 
pomnilniku, kamor durgi uporabniki ne morajo dostopati, npr. na zacetku sklada, ki pripada jedru OS. 

Razvršcenje procesov 

Ker v OS hkrati tece vec programov, ki izvajajo vsaj en (ali vec) proces, mora OS zagotavljati, da je vsem procesom na 
voljo del procesorskega casa, da se ne ustavijo. V odvisnosti od OS in vrste programov je odvisno, kateremu procesu bo 
namenjenega vec procesorskega casa in se bo zato hitreje izvedel. 


Slika: Izvajanje procesov v vecopravilnem okolju 

OS uproabljajo razlicne tipe razvršcenja: 
. FIFO (First-In First-Out) - “kdor prvi pride prvi melje” 

. . .

p1 

p2 

p3 

p4 

p5 

pn 

. po casu izvajanja procesa: 
• najkrajši posel najprej (Shortest Job First) 
p1 p2 p3 p4 p5 . . . pn 
• najdaljši posel najprej (Largest Job First) 
p1 p2 p3 p4 p5 . . . pn 

. krožno dodeljevanje procesov (Round Robin) – vsak proces dobi na voljo dolocen cas za izvajanje, po poteku 
tega casa se prekine in se postavi na konec vrste. 


. po prioriteti: 


• prioriteta se doloci staticno 
• prioriteta se doloci dinamicno 
Pomanjkljivost prvih treh metod je, da posli s konca cakalne vrste lahko cakajo precej dolgo, preden pridejo na vrsto za 
izvajanje. Posebej to velja za LJF razvršcanje, kjer se lahko posli z daljšim casom sproti vrinejo pred kratke. Zato se te 
metode danes manj uporabljajo. FIFO se uporablja npr. pri razvršcanju tiskalniških poslov. 

Današnji operacijski sistemi ponavadi uporabljajo kombinacijo krožnega dodeljevanja in dodoljevanja s prioriteto. 
Vsak proces dobi na voljo procesor in vire za vnaprej dolocen cas (npr. za 1 ms) – casovno razvršcanje (time sharing), 
nato razvršcevalnik (scheduler) doloci, kateri proces bo naslednji na vrsti za izvajanje. Sistemski procesi imajo 
ponavadi višjo prioriteto kot procesi uporabniških programov. Kratek casovni interval za izvajanje posameznih 
procesov zagotavlja “pošteno” razporeditev procesorskega casa med procesi in ucinkovito izvajanje. Vendar ce bi 
pretiravali, bi se OS ukvarjal le z razvršcanjem procesov in sami procesi se ne bi mogli izvajati. 

1.4.2 Upravljanje pomnilnika 
... 

1.4.2.1 Upravljanje pomnilnika v UNIX sistemih 
Unix-i in drugi OS, ki temeljijo na njih, uporabljajo sofisticiran algoritem za upravljanje s pomnilnikom. Ti sistemi 
uporabljajo 3 tipe pomnilnikov, katere OS uporablja na 3 nacine in na 3 nacine jih lahko uporabljajo posamezni procesi. 

Tipi pomnilnika: 

. glavni pomnilnik (main memory) 

. datotetcni sistem (file system) 

. izmenjevalni pomnilnik (swap) 

Uporaba pomnilnika s strani OS: 

. jedro (kernel) – lastni pomnilški prostor OS-a, nahaja se vedno v glavnem pomnilniku; 

. cache – prostor v glavnem pomnilniku, ki se vsebuje podatke o datotecnem sistemu in drugih V/I operacij, ne 

smemo je zamenjevati s cache-om CPE-ja ali trdega diska, ki nista del glavnega pomnilnika; 
. navidezni pomnilnik (virtual memory) – celotni naslovljivi pomnilniški prostor na racunalniku, fizicno se 
lahko razprostira skozi vse (zgornje) tri tipe pomnilnikov. 

Pomnilniki, kakor jih uporabljajo procesi: 

. podatki – pomnilniški prostor alociran v casu izvajanja programa (s klicem funkcij malloc, new ali podobne) 

. sklad (stack) – uporablja se pri izvajanju programov, za staticno deklarirane sprmemenljivke in klicih 

podprogramov, uproavlja ga OS,
. mapiran (mapped) - vsebine datotek naslovljivih v pomnilniškem prostoru procesa.


Izmenjevanje 

Navidezni pomnilnik je razdeljen na strani (pages) velikosti ponavadi 4096 ali 8192 B. Za upravljalca pomnilnika 
(memory manager) je stran nedeljiv del pomnilnika. Za boljšo zmogljivost sistema bi bilo idealno, ce bi bila stran vedno 


v glavnem pomnilniku, ko jo CPE potrebuje. Ko se stran ne uporablja, je vseeno ,kje se nahaja. 

Postopek premika strani iz glavnega pomnilnika in naložitev drugih strani se imenuje izmenjevanje (swapping). 
Napaka strani (page fault) se pojavi, ko želi CPE dostopati do strani, ki je ni v glavnem pomnilniku. Takrat mora CPE 
pocakati, da se stran naloži (swapped in). Ker prenos podatkov s trdega diska v glavni pomnilnik zhateva relativno 
veliko casa, je naloga upravljalca pomnilnka, da se pojavi cim manj napak strani. 

Kam se stran premakne, kadar se ne uporablja, je odvisno od njene uporabe: 

. jedro – nikoli ni premaknjen, vedno je naložen v glavnem pomnilniku, 

. cache – stran se unici, 

. podatki – premakne se v izmenjevalni prostor, 

. sklad – premakne se v izmenjevalni prostor, 

. mapiran – premakne se v originalno datoteko, ce je spremenjen in jo uporablja vec procesov (shared), oz. v 
izmenjevalni prostor, ce je tipa privat. 

Izmenjevanje samo po sebi ne upocasnjuje racunalnika. Zmogljivost pade le, ko se pojavi napaki strani in ce je na voljo 
premalo pomnilnika. Takrat se mora sprostiti toliko strani kot potrebno. Ce so se podatki v neki strani spremenili potem, 
ko je bila nazadnje zapisana na disk, jo je potrebno pred izmenjavo zapisati in šele nato se lahko ta del pomnilnika 
sprosti. 

Mapirane datoteke 

Ko proces mapira datoteko, se del navideznega pomnilnika organizira kot vsebina pripadaojece datoteke. Do teh 
podatkov v pomnilniku se dotopa na enak nacin kot do klasicne datoteke, vendar pa je dostop hitrejši. 

Ce vec procesov uporablja in mapira isto datoteko, si delijo isti del realnega pomnilnika in izmenjevalnih strani. 
Primarno se mapiranje datotek uporablja za nalaganje izvedljive kode. Ko se program zacne izvajati, se najprej 
mapirajo njegova izveljiva koda in dinamicne knjižnice v na navo kreiran navidezni pomnilniški prostor. Pri ponovnem 
klicu programa ali knjižnice pa se uporabijo že pripravljene strani pomnilnika. 


2 Datotetcni sistemi 

Datotetcni sistem (file system) je skupek metod za shranjevanje in organizacijo podatkov v datotekah. Za fizicno 
shranjevanje podatkov datotetcni sistemi uporablajo pomnilniške naprave kot trdi diski, CD/DVD ipd. Lahko pa 
omogocajo tudi dotop do podatkov na datotecnih strežnikih (file server) kot odjemalci (clients) preko mrežnih 
protokolov (network protocol) kot so NFS, SMB ipd. 

2.1 Zgradba datecnega sistema 
Datotecni sistemi vsebujejo naslednje elemente: 

. blok (block) 

. ime datoteke (file name) 

. metapodatke (metadata) 

. super blok (super block) 

2.1.1 Blok 
DS dostopajo do zaporedja polj (array) fiksne velikosti imenovanem blok ali sektor. Blok je velik 512, 1024, 2048 ali 
4096B. V blokih so dejansko zapisani podatki. DS mora omogocati organizacijo teh blokov v datoteke in direktorije. 
Najmanjša enota podatkov, ki jo DS uporablja za alokacijo datoteke, se imenuje gruca ali grozd (cluster). Gruca je 
sestavljena iz 2n sektorjev trdega diska (ponavadi od 1 do 64). 


Slika: Gruce in sektorji na trdim disku 

2.1.2 Ime datoteke 
Sodobni DS so hierarhicno organizirani. Vsaka zakljucena skupina podatkov je shranjena v datoteki s pripadajocim 
imenom. "Prostor", kjer so datoteke shranjene, se im. direkotriji. Direktorij je posebna oblika datotek. Lokacija datotek 
se vodi v seznamu kot je alokacijska tabela (file alocation table) v primeru FAT datotecnega sistema ali v inodah 
(inode) v OS tipa Unix. V nekaterih DS je ime datoteke zapisano v strukturi, pri drugih pa je enostaven niz, imenu 
pripadajoci metapodatki pa so shranjeni posebej. 

2.1.3 Meta podatki 
O datoteki se poleg imena vodijo tudi drugi podatki: dolžina datotek (število blokov, ki jih zaseda ali število byte-ov), 
cas kreiranja oz. zadnje spremebe, ID lastnika in skupine, podatki o dovoljenjih ipd. 


2.1.4 Super blok 
V super bloku sje zapisana struktura datotecnega sistema, kakor je zapisana na mediju: velikost in število blokov, 
število inodov, kazalec na 1. inodo. Zaradi varnosti je na disku zapisanih vec kopij superbloka na tocno dolocenih 
mestih. 

2.2 Vrste datotecnih sistemov 
OS ponavadi uporabljajo in podpirajo lastne datotecne sisteme (Windows), nekateri pa lahko uporabljajo vec DS 
(Linux). 

2.2.1 Datotecni sistemi v Windows OS 
2.2.1.1 FAT 
FAT je bil razvit za MS DOS. Z nekaterimi izboljšavami (FAT16, VFAT, FAT32) je bil uporabljen v preteklih verzijah 
MS Windows-ov, vkljucno Windows ME. Ima precej pomanjkljivosti, vendar je zaradi preprostosti zelo razširjen. 
Podpirajo ga prakticno vsi OS za namizne racunalnike, zato se pogosto uporablja za prenos podatkov med razlicnimi 
OS, ki se zaganjajo na istem racunalniku (multiboot) in durgih prenosnih medijih (diskete, USB kljuci, spominske 
kartice, ...). 

Slabosti: 

. nezanesljivost – ce se poškoduje FAT tabela, lahko zgubimo vse shranjene podatke na mediju, 

. ne podpira zašcite datotek in direktorijev, 

. fragmentacija – ce datoteko zbrišemo in na isto mesto shranimo drugo, se ta fragmentira (razkosa in razmece) 
po celotnem mediju, 

Zgradba FAT 

Zagosnki sektor 
(Boot sector) 
Vec reserviranih 
sectorjev (opcijsko) 
FAT #1 FAT #2 Korenski direkotrij (Root directory) 
(samo FAT12 IN FAT16) 
Podatki 
(datoteke in direktoriji) 

1. Reservirani sektorji se nahajo na zacetku particije. Prvi sektor je zagosnki sektor (boot sector ali partition 
boot record). Vsebuje podrocje imenovano parameter BIOS-a (BIOS parameter block) in v primeru 1. particije 
kodo zagonskega nalgalnika . 
2. FAT obmocje vsebuje dve kopiji FAT tabele. V FAT tabeli se nahaj seznami datotek in direkotrih, ki so 
shranjeni na podatkovnem podrocju. Dve kopiji sta zaradi redundance, ceprav se druga redko uporablja, tudi 
pri orodjih za obnovitev podatkov. 
3. Korenski direkotrij je tabela v kateri so shranjeni podatki o datotekah in direktorijih, ki se nahaja na 
korenskem direktoriju. (npr. C:\). Ker je pri FAT12 in FAT16 korenski direktorij fiksne velikosti, je število 
datotek in direktorij na korenskem direktoriju omejena. Pri FAT32 se nahaja v podatkovnem podrocju, tako da 
pri tej verziji ni te omejitve. 
4. Podatkovno podrocje obsega vecji del particije. Tu so shranjene datoteke in direktoriji. 
2.2.1.2 NTFS 
NTFS (New Technology File Syem) je nasledil FAT v OS Windows NT od verzije 3.51 naprej. V primerjavi s FAT ima 
precej izboljšav: 

. vecja podpora za metapodake, 

. uporaba naprednejših podatkovnih struktur za povecanje ucunkovitosti in varnosti, 


. uporaba dnevnika (journal),
. podpora alternativnim podatkovnim tokovom (alternate data streams – ADS),
. uvedba kvot (quotas),
. podpora kompresiji (stiskanje datotek),
. podpora enkripciji (šifriranje datotek in direktorijev) itd.


Dnevnik 

Uporaba dnevnika povecuje zanesljivost vodenja zasedenosti particije npr. pri izpadih sistema. Vsaka sprememba 
datotek se najprej vpiše v dnevnik – posebno datoteko. V dnevnik se vpiše le, kaj se je z datoteko pocelo (npr. da je bila 
zbrisana) in ne celotni podatki vsebovani v datoteki. Tako se journal ne more uporabljati za obnavljanje podatkov. 

Primer:
Brisanje datoteke poteka v dveh korakih:
1.Izbriše se vnos direktorija.
2.Oznacitev prostora, ki jo je datoteka zasedala, kot prosta.
Ce pride do izpada med orakoma 1 in 2, je prostor na disku, ki jo je datoteka zasedala, še vedno oznacena kot zasedena,


ceprav vec ne obstaja. Ce pa bi se koraka izvedla v obratnem vrstnem redu, bi sprostili prostor nezbrisane datoteke in po


možnosti jo lahko zapolnili z drugimi podatki.
Ce je prišlo do izpada, sistem preveri, ce so se vse spremembe navedene v dnevniku tudi dejansko izvedle. Ce ne,
opravi potrebne popravke.


Alternativni podatkovni tokovi (ADS) 

ADS omogoca, da ima datoteka vec kot en alternativni podatkovni tok z imenom imedatoteke:imepodatkovnegatoka. 
Npr. datoteka z imenom tekst.txt ima lahko ADS z imenom tekst.txt:skrit.txt. Velikost ADS ni zaznavna (z ukazom dir 
ali v raziskovalcu, tudi nekateri programi ne znajo z njim operirati, npr. type), prav teko ne vidimo njegovega imena. 
Prisotnost ADS se pozna le pri zasedenosti celotne particije. ADS se izbriše, kadar se zbriše originalna datoteka (v 
našem primeru tekst.txt), zgubimo ga tudi, ce originalno datoteko prenesmo na datotecni sistem, ki ne podpira ADS 
(npr. na FAT). Ce nismo pozorni, lahko hitro zapolnimo disk, saj lahko datoteki veliki nekaj B lahko prilepimo ADS 
velik vec GB. V ADS se lahko skrijejo tudi škodljivi programi! 


3 HTML 

HTML (HyperText Markup Language) je oznacevalni jezik za izdelavo spletnih strani. Zacetki HTML segajo v leto 
1980. Tim Berners-Lee je tega leta predlagal in definiral ENQUIRE, sistem za izmenjavo dokumentov med raziskovalci 
na inštitutu CERN. Prvi javno dostopni dokument z opisom je objavil leta 1991. HTML in druge s spletom povazane 
standarde razvija World Wide Web Consortium (www.w3.org). 

3.1 HTTP 
HTTP (HyperText Transfer Protocol) je protokol, ki je bil prvotno namenjen za prenos spletnih dokumentov po 
internetu. HTTP je standard med strežniki in odjemalci. Odjemalec (ponavadi brskalnik) pošlje zahtevo (request) na 
spletni spletni strežnik (npr. GET /index.html HTTP/1.1). Strežnik se odzove (response) na zahtevo z vsebino 
zahtevane datoteke, sporocilom o napaki ali drugimi informacijami. HTTP uporablja privzeto vrata (port) št. 80. 

Verzije: 
. HTTP/0.9 – podpiral je le ukaz GET, 
. HTTP/1.0 – še vedno pogosto uporabljen, posebno s strani spletnih posrednikov (proxy servers) omogoca en 

zahtevek z odgovorom na povezavo, 
. HTTP/1.1 – trenutna razlicica – omogoca trajne povezave (persistent connections imenoven tudi keep-alive) z 
vec kot enim zahtevkom z odgovorom na povezavo, s cimer se poveca odzivnost in uncinkovitost, 
. HTTPS – zavarovana razlicica, za kodiranje podatkov uporablja SSL in TSL. Privzeta so vrata št. 443. 

3.2 Struktura dokumenta 
HTML dokument je preprosta tekstovna datoteka, kar pomeni, da ga lahko urejamo z najbolj preprostim 
urejevalnikmom besedil (npr. beležnico). Dokument vsebuje besedilo, ki ga brskalnik prikaže tj. dejansko vsebino 
spletne strani in oznake (tags). Oznake so navodila, ki dolocajo kako naj brskalnik prikaže vsebino. 

HTML dokument je sestavljen iz dveh glavnih delov, glave (head) in telesa (body). Glava dokumenta vsebuje naslov in 
druge meta podatke, ki opisujejo dokument, v telesu pa je zapisana vsebina dokumenta. Standardna struktura je 
naslednja: 

<HTML>
<HEAD>


<TITLE>Document Title</TITLE>
</HEAD>
<BODY>


Contents of Document
</BODY>
</HTML>


3.3 Oznake 
Oznake so zapisane med znaka < in >. Vsaka oznaka je sestavljena iz imena opcijsko seznama atributov. Kar je 
zapisano med znakoma < in > se v brskalniku ne prikaže. Imena oznak so angleške okrajšave za funkcijo oznake. 
Atributi pa so lastnosti, ki funkcijo oznake razširjajo ali podrobneje dolocajo. Oznake in atribute lahko pišemo z malimi 
ali velikimi crkami. 

Vecina HTML oznak je vsebnostnih, kar pomeni, da imajo zacetno in koncno oznako. Koncna oznaka ima enako ime 


kot zacetna, le da se pred imenom nahaja znak /. Primer: 

Danes je <B>lepo</B> vreme.


Oznake lahko gnezdimo. Pri temo moramo biti pazljivi, da so koncne oznake v obratnem vrstnem redu kot zacetne, 
Primer: 

Danes je <B><I>lepo</B></I> vreme.


Nekatere oznake so samostojne, nimajo koncnih oznak, saj na dokument dodajo samostojni element, npr. oznaka <BR> 
za novo vrstico. 

3.3.1 Atributi 
Imenu oznake lahko sledi vec atributov. Atributi so med seboj loceni s presledkom. Vecini atributov se priredi vrednost 
(ime_atributa=vrednost). Vrednost oznak lahko vsebuje do 1024 znakov in so lahko obcutljivi na velike/male crke. 
Obo dolocenih pogojih je potrebno vrednost oznak dati med narekovaje (enojne ali dvojne), in sicer: 

. ce je vrednost atributa ena sama beseda in vsebuje znake A..Z, 0..9, piko (.) ali vezaj (-) narekovajev ni po 
trebno pisati, primer: 

<BODY BGCOLOR=white>, 

. ce je vrednost atributa sestavljna iz vec besed locenih s presledki ali vejicami ali pa vsebuje kontrolne znake, 
so narekovaji obvezni, primer: 
<BODY BGCOLOR="#008080">. 

Oznake lahko gnezdimo. Pri temo moramo biti pazljivi, da so koncne oznake v obratnem vrstnem redu kot zacetne, 
Primer: 

Danes je <B><I>lepo</B></I> vreme.


3.3.2 Informacije, ki jih brskalniki ignorirajo 
Nekatere znake, kakor tudi oznake obrskalniki ignorirajo: 

. tabulator in vec zaporednih presledkov, 

. <Enter> kot znak za odstavek, za odstavek moramo uporabit oznako <P> (paragraph) ali <BR> za prelom 

vrstice, 

. veckratne oznake <P>, 

. neprepoznavne oznake brskalniki lahko prikažejo kot vsebino dokumenta ali pa ne prikažejo nicesar, 

. znaka <!-- in --> oznacujeta komentar, komentar se lahko razteza cez vec vrstic, ne smemo pa gnezditi. 

3.4 Oblikovanje besedila 
3.4.1 Naslovi in odstavki 
Naslovi <h1> do <h6> 

Naslovi v HTML-ju so razdeljeni na šest nivojev. Nižji nivo se v brskalniku izpiše z manjšo pisavo. Ponavadi sta piavi 
nivoja h5 in h6 manjši kot za obicajono besedilo. Oznaka za naslove so: 

<h1> besedilo glavnega naslova </h1>
<h2> besedilo podnaslova </h2> ...


Pri oznakah za naslove lahko uporabimo atrubut za poravnavo: 

align=left | center | right 


Primer: 

<h2 align=center>Podnaslov je sredinsko paravnan</h2> 

Odstavek <p> ... </p> 

Dele besedila med oznakam <p> in </p> obravnavajo brskalnikki kot odstavek. Uporaba te oznake je priporocljiva, še 
posebej v kombinaciji s CSS (Cascading Style Sheets). 

Nova vrstica <br> 

Kadar ne želimo novega odstavke, ampak le preskok v novo vrstico, uporabimo oznako <br>. Ta oznaka nima 
zakljucnega para. 

3.4.2 Oblika pisave 
Najpogostejši atributi za obliko pisave so prikazani v naslednji tabeli (vsaka oznaka ima tudi zakljucni par): 

Oznaka Opis 
<b> krepko 
<i> ležece 
<u> podcrtano 
<s> oz. <strike> precrtano 
<small> Besedilo se prikaže za eno stopnjo manjše kot okoliško besedilo 
( ekvivalentno kot size=”-1”) 
<big> Besedilo se prikaže za eno stopnjo vecje kot okoliško besedilo 
(ekvivalentno kot size=”+1”) 
<sub> podpisano (indeksi) 
<sup> nadpisano (potence) 
<font> tipografija, velikost in barva pisave 

Oznaka <font> doloca tipografijo, velikost in barvo pisave z atributi face, size in color. Posamezna oznaka lahko 
vsebuje en ali vse tri atribute, npr. 

<font face=“sans-serif“ size=3 color=red> 

Velikost pisave lahko dolocimo absolutno ali relativno . Absolutne vrednosti gredo od 1 do 7 (in ne predstavljajo 
dejanske velikosti v pikah oz. pikslih). Privzeta velikost pisave je 3 (razen, ce je drugace dolocen z oznako 
<basefont>), druge pa narašcajo oz. padajo za 20%. Relativne vrednosti velikosti pisave pa gredo od -2 do +4. 

Absolutna velikost pisave 1 2 3 4 5 6 7 
Relativna velikost pisave -2 -1 -+1 +2 +3 +4 

Primer:
Oznaki <font size=4> in <font size="+4"> oznacujeta enako velikost pisave.


Ce uporabimo vgnezdene oznake <font>, se relativne velikosti pisave ne seštevajo, ampak se prištejejo glede na 
privzeto velikost. 


Pri tipografiji (face) lahko naštejemo vec pisav oz. družin pisav locenih z vejico. Brskalnik bo besedilo prikazal v 
pisavi iz podanega niza, ki jo prvo najde namešceno na sistemu. Ce ne najde, bo uporabil privzeto pisavo. Dužine pisav 
so lahko serif, sans-serif, cursive ali fantasy. 

Primer: 

<font face=“Verdana, Arial, sans-serif"> 

3.4.3 Seznami 
HTML podpira tri vrste seznamov: 

. oznacene sezname (unordered list) -<ul>,
. oštevilcene sezname (ordered list) -<ol> in
. definicjski sezname (definiton list) -<dl>.


Elemente seznama dodajamo z oznako <li> (list item). Sezname lahko tudi gnezdimo, paziti mormao le, da vsak 
podseznam zakljucimo. 

3.4.3.1 Oznaceni seznami 
Izbor znakov pri oznacenih sezanamih (alinejah) je dokaj reven. Dolocimo jo z atributom type, ki ima lahko vrednosti 
disk, circle ali square. Atribut lahko dodamo bodis k oznaki <ul> (velja za cel seznam) ali k <li> (velja za posamezno 
alinejo). 

Primer: 

<b>Jadrnice:</b> Jadrnice: 
<ul type=circle> 
<li>sloop . sloop 
<li>ketch . ketch 
<li>motorsailer . motorsailer 
</ul> 
<b>Jadrnice:</b> Jadrnice: 
<ul> 
<li type=circle>sloop . sloop 
<li type=disk>ketch . ketch 
<li type=square>motorsailer . motorsailer 
</ul> 

3.4.3.2 Oštevilceni seznami 
Oštevilcene sezname uporabljamo, kadar je vrsti elemnetov seznama pomemeben. Številko pred element seznama doda 
brskalnik avtomatsko. Oznaka <ol> ima lahko dva atributa: 

1. start=vred, oznacuje s katero številko se štetje naj zacne in 
2. type=vred, ko oznacuje obliko oštevilcevanja, kjer ima lahko vred vrednost: 
. 1 (privzeta vrednost) - arabske številke,
. A - velike crke
. a - male crke
. I - rimeks številke
. i - male rimske številke


Primer: 


Plovila po hitrosti: 

<b>Plovila po hitrosti:</b> 
<ol> 

<li>gliser 

1. gliser 
2. katamaran 
<li>katamaran 

3. jadrnica 
<li>jadrnica 
</ol> 

Plovila po hitrosti: 

<b>Plovila po hitrosti:</b> 
<ol type=a start=3> 

<li>gliser 

c. gliser 
d. katamaran 
<li>katamaran 

e. jadrnica 
<li>jadrnica 
</ol> 

3.4.3.3 Definicijski seznami 
Definicijski seznami (definition list) <dl> so sestavljeni iz izrazov in njihovih definicij. Izrazi (definition terms) <dt> 
so levo poravnani, njihove definicije (definition) <dd> pa so zamaknjeni. 

Primer: 

Plovila: 

<b>Plovila:</b> 

<dl> 
<dt>Gliser 

Gliser 

Gliser je plovilo z znacilno obliko trupa, zaradi katere pri 

<dd>Gliser je plovilo z znacilno obliko trupa, zaradi 

doloceni hitrosti izglisira iz vode. S tem se zmanjša upor, 

katere pri doloceni hitrosti izglisira iz vode. S tem se 

tako doseže velike hitrosti. 

zmanjša upor, tako doseže velike hitrosti. 

Jadrnica 

<dt>Jadrnica 

Jadrnica je plovilo s primarnim pogonom na veter. 

<dd>Jadrnica je plovilo s primarnim pogonom na 

Katamaran 

veter. 

Katamaran je plovilo z dvojnim trupom. 

<dt>Katamaran
<dd>Katamaran je plovilo z dvojnim trupom.
</ol>


3.4.4 Predoblikovano besedilo 
Predoblikovano besedilo (preformatted text) <pre> besedilo se v brskalniku prikaže natanko tako kot je bilo natipkano, 
vkljucno z znakom <Enter> za skok v naslednjo vrstico in veckratnimi presledki. Uprabljamo jo za izpis izvorne 
programske kode, tabelaricni prikaz podatkov, ipd. Slabost je, da se blok predoblikovanega besedila prikaže s 
sistemsko pisavo (npr. Curier). 

Primer: 

<pre>
Model dolžina [m] motor [KM] jadra [m<sup>2</sup>]
Elan 514 15,70 110 146
Grand Soleil 56 16,90 100 190
Hanse 540e 16,08 110 154
</pre>


Model dolžina [m] motor [KM] jadra [m2]
Elan 514 15,70 110 146
Grand Soleil 56 16,90 100 190
Hanse 540e 16,08 110 154


3.5 Barve 
HTML gradnikom (ozadje, besedilo, ...) lahko dolocamo barve na dva nacina: 


• z imenom barve 
<body bgcolor=borlywood> 

• s šestnajstiško vrednostjo v 24 bitni RGB paleti 
<body bgcolor=#DEB887> 

Imena 140-ih barv so prevzeta iz X/Windows sistema. Starejši 8-bitni prikazovalniki so bili sposobni prikazati le 10 
barv, ostale pa so prilagodili na najbližjo iz 10 barvne palete. Bolj natancno se barve dolocajo v 24 bitni RGB paleti. 
Naslednja tabela prikazuje 16 osnovnih barv (po abecedi) in njihove vrednosti: 

Ime barve RGB vrednost Šestnasjtiška vred. Barva 
aqua 0 – 255 – 255 00FFFF 
black 0 – 0 – 0 000000 
blue 0 – 0 – 255 0000FF 
fuchsia 255 – 0 – 255 FF00FF 
gray 128 – 128 – 128 BEBEBE 
green 0 – 128 – 0 008000 
lime 0 – 255 – 0 00FF00 
maroon 128 – 0 – 0 800000 
navy 0 – 0 – 128 000080 
olive 128 – 128 – 0 808000 
purple 120 – 0 – 128 800080 
red 255 – 0 – 0 FF0000 
silver 192 – 192 – 192 C0C0C0 
teal 0 – 128 – 128 008080 
white 255 – 255 – 255 FFFFFF 
yellow 255 – 255 – 0 FFFF00 

HTML gradnike, katerim lahko dolocamo barve, so prikazani naslednji tabeli.


Oznaka Atribut Opis 
<body> bgcolor=barva barva ozadja spletne strani 
<body> text=barva barva besedila 
<body> link=barva barva povezave 
<body> vlink=barva barva obiskane povezave 
<body> alink=barva barva aktivne povezave 
<font> color=barva barva izbranega besedila 
<tr> bgcolor=barva barva ozadja vrstice tabele 
<td> bgcolor=barva barva ozadja celice tabele 
<th> bgcolor=barva barva ozadja naslovne vrstice tabele 

3.6 Tabele 
HTML oznake za kreiranje tabel so bil prvotno namenje prikazu tabelaricnih podatkov, vendar je mogoce te oznake 
uporabiti za organizacijo in oblikovanje cele spletne strani (poravnavo besedila, izdelavo predlog, ...). Glavne oznake za 
izdelavo tabel so: 

16 


. <table> – oznaka vsebino tabele,
. <tr> (table row) – oznaka vrstice in
. <td> (table data) – oznaka celice.


V celico lahko vstavimo katerikoli element, ki ga lahko HTML dokument prikaže (besedilo, slike, multimedijske 
elemente, celo tabele). 

Primer tabele z dvema vrsticama in tremi stolpci: 

<table>
<tr>


<td>1. celica</td><td>2. celica</td><td>3. celica</td>
</tr>
<tr>


<td>4. celica</td><td>5. celica</td><td>6. celica</td>
</tr>
</table>


Atributi tabele 

Pri tabeli (atributi oznake <table>) lahko dolocimo: 

. debelino obrob (border=vred),
. širino tabele (width=vred), širino lahko podamo v pikslih ali procentih širine zaslona,
. poravnavo tabele (align=left | center | right),
. razmik med celicami (cellspacing=vred) in
. razmik med oborbo celice in njeno vsebino (cellpadding=vred).


Atrubuti vrstice 

Pri vrsticah (atributi oznake <tr>) lahko dolocimo le: 

. horizontalno (align=left | center | right) in vertikalno (valign=top | midle | bottom | baseline) poravnavo 
vsebin celic in 
. barvo ozadja vseh celic v vrstici (bgcolor=barva). 

Nastavitve vrstice imajo prednost pred nastavitvami tabel. 

Atributi celice 

Pri celicah (<td> in <th> – table header cell) lahko dolocimo: 

. horizontalno in vertikalnoi poravnavo vsebine celice,
. barvo ozadja celice,
. višino (height=vred) in širino celice (width=vred) in 
. spajanje celic.


Spajanje celic 

Celice lahko spojimo po horizontali (colspan=vred) ali vertikali (rowspan=vred). 

Primer: 

<table> <table> 

<tr> 

<td colspan=2></td> 

</tr> <tr> 

<td rowspan=2></td> 

<td></td> 

</tr> 

<tr> 

<td></td> 

<td></td> 

</tr> <tr> 

<td></td> 

</tr> 

</table> </table> 


3.7 Grafika in spletne strani 
Na spletu prevladujejo trije formati bitnih slik (GIF, JPEG in PNG) in vektorska slika v formatu SVG. Za vse je 
znacilno, da zasedajo relativno malo prostora zaradi kompresije, zato se hitro prenesejo po mreži. 

GIF (Graphic Interchange format) 

GIF format lahko prikazuje sliko najvec v 8 bitni barvni paleti, tj. naenkrat lahko prikaže 256 barv. Barve so shranjene v 
tabeli barv, zato pravimo tudi, da GIF uporablja indeksirane barve (indexed color). Zaradi tega je primerna za prikaz 
preprostih slik kot so logotipi, risbe, ikone, ilustracije, neprimerna pa je za prikaz fotografij. Dobra lastnost formata GIF 
je, da podpira prosojnost. V GIF-u lahko izdelamo tudi preproste animacije, saj lahko v eno datoteko shranimo vec slik 
(okvirjev). 

JPEG (Joint Fotographic Expert Group) 

JPEG (pogosto JPG) podpira 24 bitno barvno paleto (true color). Uporablja algoritem za stiskanje podatkov z izgubo. 
Pri nizki stopnji kompresije se “izgubijo” barve, ki so za cloveško oko neopazni, velikost datoteke pa je kljub temu 
relativno majhna. Pri vecji stopnji kompresije so izgube seveda vidne. 

JPEG je zelo razširjen pri digitalni fotografiji. Zaradi izgube podatkov pa je neprimerna v aplikacijah, kjer si izgub ne 
smemo privošciti (medicina). V primerjavi z GIF se bolje obnese pri fotografijah, slabše pa pri slikah z le nekaj 
barvami. 

PNG (Portable Network Graphics) 

Format PNG so razvilli leta 1995 kot posledica patentiranega algoritma LZW za stiskanje podatkov uporabljenega v 
GIF-u. PNG uporablja odportokodni algoritem, ki je pvrhu za 5 do 25% bolj ucinkovit od LZW uporabljenega v GIF-u. 
Ker uporablja algoritem brez izgube, so datoteke fotografij nekoliko vecje kotv JPEG-u. 

PNG je primeren tako za prikaz fotografij kot tudi prikaz slik v le nekaj barvah. 

SVG (Scalable Vector Graphics) 

Pri bitni grafiki je slika sestavljena iz množice pik. Pri vektorski grafiki pa je risba sestavljena iz osnovnih gradnikov 
kot so crta, pravokotnik, elipsa, poligon, krivulja ipd. Prednost vektorske grafike je, da lahko sliko poljubno 
povecujemo ali zmanjšamo ne da bi izgubili na kvaliteti. Tudi velikost datoteke se pri tem (bistveno) ne spreminja. 
Vektorska grafika je primerna za skice, nacrte, diagrame ipd. 

SVG je odprtokodni standard, ki so gazaceli razvijati pri W3C (World Wide Web Consortium) leta 1999. SVG je XML 
tekstovna datoteka, kar pomeni, da ga lahko urejamo z urejevalniki besedil. SVG lahko vsebuje tri vrste graficnih 
elementov, vektorsko grafiko, bitno grafiko in besedilo. Podpira, ga vecina brskalnikov razen MS Internet Explorer-ja, 
ki potrebuje vticnik (plugin). SVG format podpira tudi veliko risarskih programov (Adobe Ilustrator, CorelDraw, 
OpenOffice.org Draw itd.). SVG je privzeti format za odprtokodno risarsko orodje Inkscape. 

3.7.1 Vkljucevanje slik 
<img src=”potdoslike”> 

Za vkljucevanje slik uporabimo oznako <img>, z atributom src pa podamo ime (in pot do) slike: 

<img src=”slika.png”> 

Ce se slika ne nahja na trenutnem direktoriju, moramo navest pod do slike. Pot je lahko: 

. absolutna, npr. <img src=”C:\Moji Dokumenti\Moje slike\slika.png”> ali
. relativna, npr. <img src=”../slika.png”>


Uporabi absolutnih poti se izogiobajmo, saj se verjetno slika na strežniku ne bo na istem direktoriju kot na racunalniku, 


kjer stran pripravljamo. 

3.7.1.1 Oblivanje besedila 
Sliko lahko oblivamo z besedilom za oblivanje uporabimo atribut align, ki mu lahko priredimo naslednje vrednosti: 

. top | middle | bottom – v vseh treh primerih besedilo obliva sliko z desne v eni vrstici, privzeta poravnava je 
spodaj, 

. left | right – besdilo obliva sliko z desne oz. leve in v vec vrsticah. 

Primer: 

<img src=”slika.png” align=left> 

3.7.1.2 Velikost slik 
Ne glede na fizicno velikost slik, lahko v HTML dokumentih dolocimo, v kakšni velikosti se bo slika prikazala. 
Velikost prostora za prikaz dolocimo s številom pikslov po horizontali (width) in vertikali (height): 

<img src=”slika.png” width0=200 height=100> 

Atributa za dolocitev velikjosti uporabljajmo le pri vektorskih slikah. Rasterskim pa raje priredimo velikost s kakšnim 
graficnim programom, sicer lahko dobimo popacene slike oz. zgubimo na kvaliteti. Prav tako je nesmiselno fotografijo 
v najvecji locljivosti prikazati kot ikono. 

3.7.1.3 Alternativno besedilo 
Ce se slika iz kakršnegakoli razloga ne more naložiti, brskalniki prikažejo ikono v obliki praznega okvira. V takih 
primerih je prirocno izpisati besedilo (atribut alt), ki opisje manjkajoco sliko: 

<img src=”slika.png” alt=”[Torta ob mojem 18. rojstnem dnevu]”> 

Alternativno besedilo je koristno navsti, kadar sliko uporabljamo kot povezavo na kako drugo stra. V primeru, da se 
slika ne prikaže, lahko uporabnik sledi povezavi. 

3.7.2 Povezave 
Za povezave uporabimo oznako <a> (anchor). Besedilo, ki ga obdaj sidro, je obcitljivo na klik. Povezavo lahko 
ustvarimo do razlicnih ciljev. Cilj navedemo z atributom href=cilj. Cilj povezave je lahko: 

. lokalna datoteka (pazimo na relaticne in aboslutne poti):
<a href=”drugastran.html”>Na drugo stran</a>


. oddaljena spletna stran:
<a href=”http://www.scptuj.si”>Na stran ŠCP</a>


. na del besedila v trenutni datoteki; pred besedilo, kamor se želimo postaviti, postavimo sidro z atributom 

name: 

<a name=”SKOK”></a> 

nato pa sidro uporabimo kot cilj: 

<a href=”#SKOK”>Na besdilo na tej strani</a> 

. elektronska pošta:
<a href=”mailto:ime@domena.si”>Pošlji elektronsko pošto</a>


. datoteka na ftp strežniku
<a href=”ftp://streznik/potdo/datoteke”>Pretoci si</a>


3.7.2.1 Slike kot povezave 

Povezavo lahko ustvarimo tudi preko slike. To storimo tako, da sliko obdamo s sidrom: 

<a href=”stran2.html”><img src=”naprej.gif”></a>