Opis
in prikaz delovanja kabelske tehnologije v eno smer
Današnjo kabelsko televizijo
si lahko predstavljamo kot enosmerno pot. Programi, ki se
nahajajo na posameznih kanalih se odpošiljajo do uporabnikov oz.
televizijskih sprejemnikov. V Sloveniji poteka zaenkrat še
enosmerna komunikacija, ki je v primerjavi z dvosmerno
komunikacijo (t.i. interaktivno televizijo), že zelo
razširjena. Dvosmerna kabelska komunikacije je zaenkrat v testni
fazi samo na področju Gorenjske, Murske Sobote in v Celju.
Na sliki 1 je prikazana
arhitektura kabelsko komunikacijskega sistema, ki je značilna za
naše okolje. Povezava med glavno razdelilno postajo (Headend)
kabelsko komunikacijskega sistema in do večjega števila
individualnih priključkov je fizično v zadnjem času večinoma
izvedena po optičnem kablu. Od točke, kjer se povezava z
optičnim kablom konca, se uporablja koaksialni kabel z
ustreznimi ojačevalniki. Dodatni ojačevalniki v koaksialnem
kabelskem omrežju so potrebni predvsem zato, da jakost signala
ne pade pod določen nivo.
Slika 1: Arhitektura
kabelskega razdelilnega sistema
Ker so uporabniki kabelskega
sistema danes večinoma povezani enosmerno, torej iz smeri glavne
razdelilne postaje do televizijskega sprejemnika, je potrebno za
podatkovno telekomunikacijo omogočiti še možnost povratne
zveze.
nazaj
Spremembe v omrežju za
oddajanje v povratno smer
Za povratno oddajanje, v smeri
od uporabnika do glavne razdelilne postaje, so v kabelsko
komunikacijskem sistemu potrebni trije tipi tehnoloških sprememb
omrežja:
- dodeliti se mora
frekvenčni spekter za signale, ki potujejo v povratni
smeri. Skala od 5 do 42 MHz je tipična za prenos v
povratni zvezi in daje ponavadi največ 4 uporabne kanale
v povratni zvezi (slika 2),
- celoten komunikacijski
sistem mora biti grajen z elementi, ki prepuščajo
signale v povratni zvezi. Vsak naročnik mora imeti
končno vtičnico, ki prepušča signale v povratni
zvezi. Odvzemniki in delilniki morajo biti prav tako
prepustni v povratni zvezi. Dvosmerni
ojačevalniki morajo vsebovati diplex filtre, ki
ločujejo vstopne in izstopne signale in ojačujejo vsako
smer posebej v pravem frekvenčnem pasu. Zaradi manjšega
dušenja kabla na nižjih frekvencah ni nujno potrebno v
vsakem ojačevalniku ojačevati tudi povratnega pasu.
Moderni ojačevalniki so grajeni tako, da je omogočajo
uporabo pasivne prepustnosti ojačevalnika v povratni
zvezi, po potrebi pa se signal tudi ojačuje.
- kot je razvidno iz slike 3 poskuša vsak naročnik v
omrežje poslati svoj signal, ki pa se mora razlikovati
od signalov drugih uporabnikov. Iz nje je tudi razvidno,
da si morajo ti signali po poti navzgor do glavne
razdelilne postaje deliti isti del prenosnega spektra. V
glavni razdelilni postaji mora biti zato vgrajen poseben IP
usmerjevalnik (IP-Router), ki bo skrbel za
pravilen sprejem vseh signalov iz najrazličnejših
koncev in nato za pošiljanje signalov naprej v omrežje
Internet. Pred njim mora biti na glavni postaji tudi frekvenčni
pretvornik (slika 4), ki povezuje vstopni in
izstopni kanal v kanalni par tako, da se lahko pošiljajo
podatki od enega uporabnika do drugega. Neka oblika
pristopne metode je seveda potrebna, da se pravilno
dodelijo posamezni frekvenčni razponi. Te so različne,
na primer dostop s časovnim multipleksiranjem (Time
Frequency Division Multiple Access - TDMA) ali dostop s
frekvenčnim multipleksiranjem (Frequency Division
Multiple Access - FDMA), nato dostop z multipleksiranjem
nosilca signala (Carrier Sense Multiple Access - CSMA)
itd. Od pričakovane aplikacije je odvisno, katera metoda
bo bolj primerna za uporabo.
Prenos v povratni
zvezi predstavlja tehnični izziv, ker različni viri šuma
pridejo skupaj z različnimi viri signalov. Da tak signal v
povratni zvezi pride v razpoznavni obliki, je potrebno pravilno
načrtovanje celotnega omrežja.
nazaj