Optična vlakna
V nekaj prihodnjih letih bomo priča prehoda od
bakrenih kablov in radijskih zvez, neposrednih ali satelitskih,
na optična vlakna. V Evropi in Ameriki polagajo na tisoče
kilometrov takšnih kablov in prvi podvodni kabel je bil napeljan
leta 1988 med Ameriko in Havaji. Optična vlakna so izredno tanka
steklena vlakna, po katerih lahko pošiljamo laserske impulze na
velike razdalje z izredno majhnimi izgubami. Laserski impulzi so
digitalni in imajo podoben pomen kot pri računalniški
obravnavanjih informacij. Tako lahko prenašamo podatke, govor
ali televizijski program.
Optična vlakna, kot las tanko vlakno vlečejo iz steklene
palice. Steklo mora biti izredno čisto, tisočkrat čistejše
kot navadno. Današnja stekla so tako čista, da lahko pošljemo
signal do 35 km daleč, preden jih je potrebno ponovno ojačiti
(baker potrebuje ponovno ojačitev vsak kilometer ali manj).
Prenos po optičnem kablu je omejen s polprevodniki, s katerimi
generiramo ali detektiramo svetlobne impulze in je danes nekje
pri 300 Mb/s. Z izboljšavami polprevodniške tehnologije bomo
lahko še precej povečali zmogljivost obstoječih povezav. S
prehodom v naravi zelo pogosto steklo bomo lahko ponovno
uporabili velike količine bakra, ki leži v žicah pod ulicami.
Nekaj slik optičnih vlaken