Optična vlakna

V nekaj prihodnjih letih bomo priča prehoda od bakrenih kablov in radijskih zvez, neposrednih ali satelitskih, na optična vlakna. V Evropi in Ameriki polagajo na tisoče kilometrov takšnih kablov in prvi podvodni kabel je bil napeljan leta 1988 med Ameriko in Havaji. Optična vlakna so izredno tanka steklena vlakna, po katerih lahko pošiljamo laserske impulze na velike razdalje z izredno majhnimi izgubami. Laserski impulzi so digitalni in imajo podoben pomen kot pri računalniški obravnavanjih informacij. Tako lahko prenašamo podatke, govor ali televizijski program.

Optična vlakna, kot las tanko vlakno vlečejo iz steklene palice. Steklo mora biti izredno čisto, tisočkrat čistejše kot navadno. Današnja stekla so tako čista, da lahko pošljemo signal do 35 km daleč, preden jih je potrebno ponovno ojačiti (baker potrebuje ponovno ojačitev vsak kilometer ali manj). Prenos po optičnem kablu je omejen s polprevodniki, s katerimi generiramo ali detektiramo svetlobne impulze in je danes nekje pri 300 Mb/s. Z izboljšavami polprevodniške tehnologije bomo lahko še precej povečali zmogljivost obstoječih povezav. S prehodom v naravi zelo pogosto steklo bomo lahko ponovno uporabili velike količine bakra, ki leži v žicah pod ulicami.


Nekaj slik optičnih vlaken

nazaj