 |
Če atributov datoteke (ali direktorija) ne moremo shraniti v datotečni zapis MFT, potrebujemo dodatne, ločene alokacije.Pri tem si NTFS pomaga z virtualnimi številkami grozdov (VCN) |
 |
Slika kaže , kako zaglavje podatkovnega atributa pomni preslikavo med virtualnimi in logičnimi številkami grozdov. |
 |
Samo tisti atributi, ki lahko rastejo, so lahko
nerezidenčni. Pri datotekah so lahko taki atributi opisniki varnosti (security
descriptors),podatki, pa tudi seznam atributov.
Standardna informacija in atribut z imenom datoteke sta vedno le rezidenčna. Slika kaže primer večjega direktorija. Le del indeksov datotek je pomnjen v korenskem atributu, preostali pa so pomnjeni v nerezidenčnih podaljških (ki jim pravimo "index buffers". |
Če ima neka datoteka preveč atributov, da bi jih lahko pomnili v MFT
v enem datotečnem zapisu, uporabimo dodatni datotečni zapis in uvedemo
dodatni atribut "atribute list". V
tem seznamu pomnimo ime in tip atributa ter ustrezen naslov datotečnega
zapisa v MFT.
 |
Pri NTFS so datotečni direktoriji kar indeksirana
zbirka datotečnih imen in njihovih naslovov.
Slika prikazuje datotečni zapis korenskega direktorija v nekem zvezku. |