 |
Osnova strukturi NTFS je zvezek (volume).
Ta ustreza logični particiji na disku in ga dobimo s formatiranjem (dela)
diska za NTFS.
Disk ima lahko enega ali več zvezkov. lahko pa imamo zvezek, ki zaseda več diskov (na primer fault tolerant volume) |
 |
Za NTFS je osnovna alokacijska enota na disku
grozd (cluster) in ne sektor. Zato
je NTFS neodvisen od fizične velikosti diska.
NTFS naslavlja fizične lokacije na disku preko takoimenovanih LCN (Logical Cluster Numbers).
|
 |
Do podatkov v posameznih datotekah pridemo preko takoimenovanih VCN (Virtual Cluster Numbers), ki se za vsako posamezno datoteko štejejo od 0 naprej. VCN niso nujno zvezni in jih preslikujemo na poljubno število LCN v danem zvezku. |
 |
Srce strukture NTFS v zvezku (na disku) je glavna
tabela datotek (MFT, Master File table).
To je polje datotečnih zapisov. Vsak tak zapis je dolg 1k, ne
glede na velikost grozdov. Za vsako datoteko na disku ima MFT eno vrstico,
vključno z vrstico za samo MFT.
Poleg tabele MFT je na zvezku še množica metadata datotek. |
 |
Datoteko v zvezku NTFS določa 64-bitna referenca datoteke.
Ta ima številko datoteke in sekvenčno številko.
Številka datoteke je ustreza poziciji datotečnega zapisa v MFT (-1). Sekvenčno število se poveča pri vsaki uporabi datotečnega zapisa in ga uporabljamo za konsistenčne teste. |
 |
Slika prikazuje datotečni zapis v tabeli MFT za primer
majhnih datotek.
Vsak datotečni atribut pomnimo kot ločen tok bajtov v datotekah. Strogo rečeno, NTFS ne bere ali piše datotek, on bere ali piše tokove atributov.
|
Interaktivni primeri:
Stiskanje blokov 1,
2
Odkrivanje
pokvarjenih gruč